Kitajsko – Tajvanski spor

Zaradi so-obstoja vlade LRK in vlade RK na Tajvanu od leta 1949, je koncept »ene Kitajske« še naprej dvoumen in podvržen različnim interpretacijam tajvanske in kitajske strani.

• STALIŠČE KITAJSKE:

Peking ne odstopa od načela, da je na svetu samo ena Kitajska in da je Ljudska republika Kitajska edina legitimna vlada, ki predstavlja kitajsko ljudstvo. Trdi, da je Tajvan del te Kitajske, vprašanje Tajvana pa stvar notranje politike LRK.

• STALIŠČE TAJVANA:

Vlada RK vztraja na stališču, da je Republika Kitajska de facto neodvisna in suverena država, da suverenost pripada 23-im milijonom prebivalcev na Tajvanu in da imajo le prebivalci Tajvana pravico odločati o prihodnosti Tajvana.

Pravno gledano, je Japonska po predaji in s podpisom Postdamske deklaracije leta 1945 predala vsa svoja na Kitajskem osvojena ozemlja Republiki Kitajski. Torej, Tajvan dejansko ni bil nikoli pod oblastjo LRK. Po drugi strani pa vlada LRK upravičuje svojo legitimno oblast nad RK s teorijo o nasledstvu, po kateri naj bi vlada LRK z začetkom svojega obstoja leta 1949 legitimno nasledila vlado RK. Medtem ko LRK rigidno interpretira »eno Kitajsko« kot obstoj samo ene Kitajske na svetu – Ljudske republike Kitajske, Tajpej pod »eno Kitajsko« definira Republiko Kitajsko ustanovljeno leta 1912 s priznano suverenostjo nad celotno Kitajsko vendar z jurisdikcijo omejeno na Tajvan z bližnjimi otočji. Utemeljuje, da je Kitajska razdeljena na dve enakopravni entiteti pod jurisdikcijo dveh vlad in da je tako Tajvan del Kitajske kot je tudi Ljudska republika Kitajska le del te Kitajske.